Kustos: Jure Kirbiš
UGM Studio, Trg Leona Štuklja 2, Maribor
23.10. – 5.12.2020
otvoritev: petek, 23. oktober 2020, 19.00

Rože ali kaj reče Pepa, ko stoji nad gorečo posteljo z napihljivo rožo v rokah?

(pogovor med umetnico Tanjo Lažetić in kustosom Juretom Kirbišem v času snovanja razstave v UGM Studiu v Mariboru)

Tanja Lažetić: Popolnoma prav si imel, ko si mi rekel, da umetniki želimo imeti popolno kontrolo in da ne bova mogla skupaj zasnovati razstave, ampak te bom postavila pred dejstvo. Rekla sem, da imam rada dialog in da bi rada, da si skupaj zmišljujeva… Ampak ne, razstava je že tu. Vidim jo. Sedaj bi ti želela povedati kako bo zgledala. Počasi in dolgo. Mi boš zastavil prvo vprašanje?

Jure Kirbiš: Zelo rad. Najpogosteje je prva stvar, ki jo povem umetnikom, ko začnemo s snovanjem razstave v UGM Studiu, da gre za zelo partikularen prostor. Pravzaprav gre za dva prostora, vsak z individualnim značajem (in našo žargonsko terminologijo), značaja pa sta v konfliktu. Zgoraj je prostor, ki je osvetljen z dnevno svetlobo z ulice. Sestavljen je iz štirih »zalivov«, osmerokotnikov, ki jih omejujejo kratke stene, izložbena okna ali odprtine. Med njimi sta še ena ali dve ravni steni. Ker se dva »zaliva« odpirata proti ulici, jih radi izkoristimo za bolj atraktivna dela, taka, ki znajo komunicirati z ulico. Ti izložbi ostajata osvetljeni tudi ponoči in zato delujeta kot nočni galeriji. Tudi ob otvoritvah (ki so zvečer) prideta na prvi vtis najbolj do izraza. Prostor ima visok strop, ta pa je prekrit s plastičnimi rebrastimi panelami, ki tečejo vzdolž prostora. Svetlobni park je nenavaden, delno gre za fluorescentne cevi, ostalo je šina, na katere lahko nanizamo reflektorje. Tla so sestavljena iz večjih plošč, ki imitirajo kamen ali pa so kamen, na pamet se ne spomnim. Sredi prostora zeva luknja, obdana z ograjo, z ene strani pa po širokih stopnicah omogoča spust v spodnji prostor. Ta je nasprotje zgornjega. Prvi pokazatelj so že tapecirane stopnice, tapison pa se spodaj nadaljuje po celotnih tleh. Prostor spodaj je štirikoten, definirajo ga tri dolge stene in odprtina, kjer so stopnice. Obiskovalcu, ki se spusti po stopnicah ponudijo lep in postopen razgled čez razstavljena dela. Strop je prekrit s pisarniškimi kasetnimi panelami, ki so razbite s kasetno vstavljenimi pisarniškimi fluorescentnimi cevnimi lučmi. Ostalo osvetljavo nudi obod šine, na katere lahko nanizamo reflektorje. Prostor bi imel potencial koncepta »white cube«, če ne bi bil tako pošvedran in nemogoč. Naslednji problem so reflektorji. Teh imamo ravno dovolj, da osvetlijo vse stenske površine, pa še te ne posebej izrazito. Potem je tukaj cela vrsta toplot luči reflektorjev, od arktično hladne, do mediteransko tople (tem jaz ustrezneje pravim goveja juha). Izziv je torej dvojni in to sta tudi prvi vprašanji zate. Kako se boš soočila z različnima značajema obeh prostorov? In kako nas boš prelisičila, da ne bomo opazili pošvedranosti razstavišča?

TL: Sedaj se vsega spomnim. Pojdiva od začetka oz. ostaniva zunaj. Predstavljajva si naključnega mimoidočega, za katerega bi si želela, da vstopi v ta prostor. Misliš, da bi to sploh bilo mogoče? Mogoče, če bi na izložbi »pošvedranega razstavišča« pisalo, recimo… razprodaja? Tudi to ne bi pomagalo, kajne? Maribor je majhno mesto, razstavišče pa tam že vrsto let in na tem mestu nihče ne bi pričakoval takšnega napisa. Kaj pa če bi v izložbi bila kakšna seksi lutka? Ne bom si zmišljevala, kaj naj bi to bilo, samo razmišljam o tem, da naključnega obiskovalca v ta prostor ni mogoče pritegniti in da nam zato ni treba ničesar skrivati. To bi lahko bil začetek. To, da veva, da ne rabiva iskati poceni (pa smo spet pri razprodaji) načina, da pritegnemo publiko.
Naslednja zadeva je ime. Če bi na vratih pisalo, recimo…  Picasso? Nemogoče. Hočem samo reči, da moje ime nima nikakršne teže zunaj ozkega sveta umetnosti. Bi pa želela, da veš, da sem večkrat hotela zamenjati primek, česar nisem storila zgolj zato, ker se nisem mogla ločiti od te »laži« v svojem primku. Razmišljala sem, da bi primek skrajšala v Laž ali Laže, pa ni šlo. Nisem se počutila kot jaz. Se pa vedno podpisujem kot Tanja L. in skrijem to »laž« v tej eni črki (in sedaj ne vem, če naj napišem, da je to od takrat, ko sem prebrala Emily L. od Marguerite Duras, ampak se mi zdi, da bi potem lahko odšla nekam drugam, zato naj ostane v narekovajih). Torej, nimava naključnega obiskovalca ali neko veliko ime v svetu umetnosti, temveč »pošvedrano razstavišče« dveh različnih prostorov in nekaj svobode. Pogosto uporabljam to besedo, čeprav sem prepričana, da svobode zares ni. Stvari opisujem kot »svobodne«, ker si svobodo zamišljam kot željo ali sanje (kar govori tudi znameniti stavek: I had a dream). Ampak, o čem drugem pa naj govorimo v umetnosti? Torej, da ne odplovem spet nekam drugam, v tem »nemogočem razstavišču« se mi zdi svoboda skrita v stopnišču. V tem prostoru vmes, ki se ga ne razume kot razstavni prostor, ki nerodno poskuša povezati oba prostora, čeprav ju zares postavlja v konflikt. Stopnice so ta dotik, ki me zanima. Poznaš moj video Nude Descending a Staircase?
Pa še to, v tvojem krasnem opisu razstavišča pogrešam vonj (samo majčkeno je zasmrdelo, ko si omenil govejo juho in še to zato, ker ne paše v galerijo)? Se vonj spreminja skupaj z razstavami?

JK: Joj, vonj! Olfaktorna izkušnja prostora je zelo komplementarna vizualni, če se lahko diplomatsko ali hudomušno izrazim. Zgoraj je v redu. Ob spuščanju pa te počasi ulovi ena taka kombinacija vonja kleti in, zanimivo, kvašenega kruha. Mislim, da je temu tako, ker so sosedje pekarna Žito. (Mimogrede, nisem se spomnil, katera pekarna je sosed, pa sem šel gledat na Google View in je tam fotografirana še stara trgovina na istem mestu. Onaon.) Kakorkoli, ja, kvašen kruh. Bolje kot prej, ko so drugi sosedje prodajali ocvrte lignje.
Začela sva o videu. Bo tudi na tvoji (najini?) oktobrski razstavi kak video? Moram priznati, da se ne spomnim, da bi poznal tvoj video Nude Descending a Staircase, po drugi strani pa, kot bi nekje hranil to informacijo. Sem se za prebujenje tega kotička spomina obrnil na brskalnik in mi je ponudil zadetek digitalnega video arhiva DIVA, le da tam ob treh »stillsih« pravi, da je »Video […] na voljo samo v fizičnem arhivu. In se sprašujem, le kje je ta fizični arhiv, pri tebi doma?

TL: Tukaj ga imam, ja. Nad vonjem torej ne bova imela nadzora. Z videom pa uvedeva zvok… Marcel Duchamp je zamisel ženske, ki hodi po stopnicah navzdol, dobil pri seriji slik Ženska hodi po stopnicah / Woman Walking Downstairs angleškega umetnika Eadwearda Muybridgea iz leta 1887. Duchampova oljna slika Gola se spušča po stopnicah, št. 2 / Nu descendant un escalier n°2 je nastala petindvajset let pozneje. Prizor ženske, ki se spušča po stopnicah, je bil izjemno nenavaden, a ne za Muybridgea, ki ga je zanimala razčlenitev gibanja na njegove elemente in je žensko fotografiral z enako znanstveno distanco kot konja v teku, bizona, slona ali moškega, ki hodi po stopnicah navzgor (ja, ženska hodi navzdol in moški navzgor). Prizor je postal ikoničen. Med drugim je Joan Miró narisal Golo žensko, ki se vzpenja po stopnicah / Femme nue montant l’escalier, Gerhard Richter sliko Ema (Gola na stopnicah) / Ema (Akt auf einer Treppe), na spletu pa je mogoče najti še množico slik in fotografij tega prizora.
V vsej tej oblici pa nisem mogla najti slike ali fotografije, ki bi govorila o občutkih ženske, ko se gola spušča po stopnicah. Natančno sto let po nastanku Duchampove slike, leta 2012, sem tako posnela video Nude Descending a Staircase, v katerem hodim po stopnicah navzdol. Video sem zmontirala tako, da se kratke sekvence v nerednem ritmu večkrat ponovijo. Zvok sledi ponovitvam, in zato se škripanje lesenih stopnic sliši kot tuj, globok in oddaljen zvok, ki bi lahko sledil notranjim zvokom telesa, utripu srca ali kroženju krvi po telesu. Hermetičen zvok govori o nerazumljivih čustvih, ki jih, pomešane med seboj, ni več mogoče ločiti na strah, željo ali ljubezen.
Ali bi lahko za razstavo dobili (recimo) pet ali deset televizorjev, da bi se škripanje stopnic tega enominutnega videa razlezel v vse niše galerije?

JK: Ja, ja, poznam to Duchampovo sliko. Najbrž obstaja tudi št. 1? S sorodno Duchampovo sliko, Akt (skica), Žalosten mlad moški na vlaku / Nu (esquisse), jeune homme triste dans un train, sem preživel kar nekaj časa, ko sem kot pripravnik stražil sobane rezidence Peggy Guggenheim v Benetkah. Tisto datirajo 1911/1912. Mislim, da sta se s Peggy poznala.
Super ideja. In res je fino vnesti zvočni aspekt, če sva že šla skozi svetlobo, prostor in vonj. Bom preveril glede televizorjev. Kakšen format je video? Aspect ratio? Imamo novejše HD zaslone, ampak tisti imajo aspect ratio 16:9 in na njih imajo videi z drugim, ožjim razmerjem, potem na straneh črne pasove, kar pa se mi ne zdi najbolje. Imamo pa tudi starejše katodne televizorje, če se ne motim, tisti pa lahko dajejo tak zastarel vtis. Moram preverit kateri televizorji so na razpolago in ti sporočim. Kako pa bi jih postavila? Moja prva misel je bila, da bi jih postavili na tla, nagnjene pod kotom, tako da je zaslon v liniji pogleda, če stojiš pred/nad njim. Umestil bi jih v odnosu do stopnic, morda enega preden se spustiš po stopnicah. Pravzaprav, zdaj ko pomislim, bi morda bil bolj na mestu en sam, kot nekakšna intervencija v razstavo, ki se sicer osredotoča na rože… Kaj misliš?

TL: Veseli me, da si omenil to sliko. Slika Akt (skica), Žalosten mlad moški na vlaku / Nu (esquisse), jeune homme triste dans un train je bila narejena leta 1911 in naj bi bil avtoportret. Istega leta je Duchamp naslikal Gola se spušča po stopnicah (št. 1) / Nude Descending a Staircase (No. 1). Vse tri slike so podobne. Duchamp se je takrat ukvarjal z gibanjem in telo je na vsaki naslednji sliki postajalo bolj abstraktno. Vse to sem imela v mislih pri ustvarjanju videa.
Postavitev. Strinjam se, da video mora biti postavljen v odnosu do stopnic. Zdi se mi, da bi se zvok, ki bi prihajal iz različnih koncev galerije, lahko mešal po razčlenjenem prostoru in malo tesnobno poudaril, da se je v tej galeriji potrebno spustiti po stopnicah. Video je formata 4:3 in bi bil na novih, podolgovatih ekranih kot v preveliki obleki. Upam, da še imate stare ekrane in da bova lahko poskusila z večimi, tudi če bi se na koncu odločila, da bo eden čisto dovolj.

JK: Druga intervencija bi bila tabla o Nikoli Tesli, ki si mi jo zadnjič omenila po telefonu. Če strnem, predlagam, da so v fokusu rože z dvema malima intervencijama, eno, ki se referira na prostor razstavišča (spuščanje po stopnicah) in eno, ki se referira na Maribor (Nikola Tesla). Pa pustiva, da si obiskovalci sami sestavijo zgodbo. Ena taka ikebana. Cvetje, ki ni zgolj to.

TL: Pred leti sem na Wikipediji prebrala, da je Nikola Tesla v Mariboru doživel živčni zlom in ta stavek oblikovala, kot da bi šlo za spominsko ploščo. Za model mi je služila spominska plošča iz hotela v New Yorku, kjer je Tesla preživel zadnja leta. Nikola Tesla Anti-Monument – Maribor, kot se delo imenuje, sem naredila leta 2006 in je bil narejeno za razstavo posvečeno spomenikom v Zagrebu. Od takrat iščem priložnost, da bi delo pokazala v Mariboru, zato me zelo veseli, da se strinjaš, da to vključiva v razstavo. Samo nekaj bi te prosila. Želim namreč, da to nekam skrijeva. Najprej zato, ker je ta suhoparni podatek vse kar vem o tem, potem zato, ker ne vem kako je živeti v Mariboru, predvsem pa, midva delava razstavo o rožah, čeprav se z največjim užitkom pustiva odnesti drugam.

JK: Ko sva že pri zgodbi, Marko Jenko je ob predstavitvi rož v Galeriji Kresija v Ljubljani letos poleti napisal res prelep tekst. Ga ravno držim v rokah in še enkrat prebiram. Misliš, da bi ga bilo smiselno vključiti na razstavo? Morda so od razstave v Kresiji ostale zgibanke? Ali pa misliš, da je to že zaključena zgodba, ki je nepovezana z najino?

TL: Marko Jenko je res napisal izvrsten tekst za razstavo v Galeriji Kresija. Zloženke žal niso ostale. Razmeroma velika fotografija rož na brezplačni zloženki je bila precej mamljiva, se mi zdi. Jenko je tekst naslovil Vonj po ničemer, ki prav lepo ponazarja, kam je odšlo njegovo razmišljanje. Seveda je tudi to povezano z najino razstavo, saj gre za isti vizualni material. Upala sem, da mi bo do najine razstave uspelo narediti knjigo, pa se žal ni izšlo. Knjiga bo v sodelovanju z Galerijo Fotografija in založbo Didakta izšla drugo leto, 8. marca. Skupaj z Jenkovim tekstom se bo v knjigi znašel še tekst Hane Čeferin. Napisala ga je za lanskoletno razstavo rož v Galeriji Fotografija in naslovila Cena popolnosti. Zelo drugačna teksta sta, ampak kot je mogoče razbrati iz naslovov, se dopolnjujeta.

JK: In še naslov. V Ljubljani so bile samo Rože. Kaj pa bova midva tokrat naumila? Ta živčni zlom Nikole Tesle v Mariboru v kombinaciji z rožami me spomni na prizor iz Almodovarjevih Žensk na robu živčnega zloma, ko Pepa odvrže cigareto na posteljo, ki se vname. Pepa to vidi, a preden pogasi požar, nekaj trenutkov postoji pred gorečo posteljo z napihnjeno plastično rožo v rokah, ki se počasi povesi. No, vseeno mislim, da morava v naslovu izhajati prej iz rož, kot pa iz živčnega zloma. Kaj rože na fotografijah predstavljajo tebi? Kaj so zate fotografije same? Kako doživljaš izbor rož v cvetličarni, kako, ko jih nosiš domov, kako z njimi sobivaš, opazuješ njihov razvoj, propad, kako se počutiš, ko jih portretiraš, ko jih obdeluješ na računalniku in ko jih ob koncu zavržeš? Morda pa v tem kaj najdeva.

TL: A ni najtežje najti naslov? Kaj reče Pepa, ko z napihnjeno plastično rožo v rokah opazuje požar? Ga samo opazuje? Če pri Almodovarju gori postelja, potem bi lahko pomislili… da pač gori postelja. In če se plastična roža nad ognjem povesi, lahko tudi to beremo še kako drugače kot zgolj dobesedno. Midva bova živčni zlom (Nikole Tesle v Mariboru) skrila, zato bi se sicer lahko pojavil v naslovu, ampak zaradi Almodovarja je živčni zlom prepoln konotacij, ki bi jih midva težko imela v naslovu. In ja, kot si napisal, razstavo o rožah delava.
Moje »plastične« rože bodo prelepljene z rdečim trakom…  Ampak predno ti napišem kaj o rožah, te odpeljem na začetek.
Leta 2010 sem naredila serijo štiristo fotografij na katerih je bila sadje, zelenjava, začimbe, tudi ribe, vse kar je bilo pridelano drugje kot v državah Evropske skupnosti in je mogoče kupiti pri nas. Zanimalo me je od kje prihaja naša hrana. Vedela sem, da je z uvoženo hrano nekaj narobe, ampak kako zelo, sem ugotovila, ko sem našla, da so jabolka iz Čila cenejša kot štajerska jabolka. Začimbe, banane, čaj ali kava seveda morajo biti proizvedeni drugje, ampak ta jabolka so me pa precej zmedla. Serijo sem poimenovala Migranti in bila je (kot se za temo migracij spodobi) črno/bela. Vsak česen, pomarančo ali začimbo sem natisnila na belem ozadju in zgoraj na fotografijo s svinčnikom napisala kaj to je, spodaj pa kje je proizvedeno. Vse te fotografije, brez napisa, sem potem natisnila še kot negativ. Razstavljenih štiristo fotografij (vsaka v svojem okvirju) je bilo tako pol belih in pol črnih. Na črnih ne piše ničesar. Črne so sence tega, kar se pri proizvodnji hrane po svetu dogaja in pred čemur si zatiskamo oči.
Potem sem opazila, da se nekaj podobnega dogaja z rožami. Večina rož iz naših cvetličarn (pred epidemijo, sicer) je zrasla v Afriki, predvsem v Keniji, in zato sem hotela nekaj podobnega, kot z hrano, narediti z rožami. Fotografirati sem jih hotela črno/belo. Ampak ni šlo. Rože so preveč lepe, da jim ne bi pustila zaživeti v barvah. Potem sem začela pretiravati. Fotografijam sem dodajala več barve, jih delala še bolj posebne, predvsem pa sem rože prilagajala svojem okusu. In natanko to se mi zdi, da vsi skupaj počnemo z naravo. Ljudje naravo ustvarjamo po svojem okusu, od tega da brusimo travo, režemo grmičke, krajšamo, dodajamo in odvzemamo rastline, ali pa zažigamo gozdove zato da bi lahko pridelovali koruzo in sojo, gojili govedo, pa do tega, da ravnamo cele hribe. Ampak pustimo hribe, jaz sem samo barvala rože.
Kupila sem rožo, jo imela v studiu, »obiskovala« in fotografirala. Ko je začela gniti, sem jo odnesla domov. Mene malo gnitja ne moti, ampak popolnost in mladost je v naši družbi zapovedana, moje fotografije pa govorijo o pričakovanju naše družbe do telesa in odnosu do tega, kar imenujemo narava. Vedno sem fotografirala samo eno rožo, kot bi šlo za portret. Za serijo stotih fotografij sem se odločila, ker imam rada zaključene serije. Na najini razstavi bo tako sto fotografij, ki bodo različno velike. Še vedno me zamika, če vidim lepo cvetlico, da bi jo fotografirala in poiskala tisti poseben kot, iz katerega bi jo naredilo najbolj privlačno. Rože so prelepe ali kot sem nekje napisala, rože so nekaj najlepšega na svetu.
Rože sem prvič razstavila lansko leto v Galeriji Fotografija z naslovom 8 fotografij, 5 rož. Letos poleti sem zaključeno serijo stotih fotografij razstavila v Galeriji Kresija kot Rože. Prav lahko bi se imenovala 100 fotografij, 40 rož, ampak mi niso všeč te številke. Zato pa bo naslov knjige 100. Samo to. Številka. Knjigo bom prelepila z rdečim trakom in sicer tako, da bo na ovitku vidna samo številka in na robu moje ime. Če boš želel knjigo odpreti, boš moral prerezati rdeč trak. Torej, najprej bo knjiga morala biti tvoja, potem ji boš lahko prerezal trak in šele takrat bo knjiga zares tvoja.
Torej, kaj reče Pepa nad gorečo posteljo z napihljivo rožo v rokah, ki se počasi povesi?

JK: Glede naslova sem razmišljal nekaj v smislu umetnega ali imitacije. Imitacija narave. Čeprav gre za naravo, ampak jo rože obenem posnemajo, so idealizirana verzija narave. Ne vem. Zanimiv se mi zdi fenomen umetnih rož. Od kičastih plastičnih, do dragocenejših papirnatih, tudi iz kamna, kovine, drugih žlahtnih materialov. Da nekdo poskusi trajno ujeti nekaj tako minljivega. Podobno kot ti. In podobno kot pravzaprav vsa tihožitja. V angleščini sta mi super besedili imitation ali mock za hrano. Imitation crab je recimo tista rakova paličica, kot se reče, ki je pravzaprav poceni ribje meso, speštano in dano v kalup ter pobarvano, da zgleda, kot meso iz rakove noge. Mock pa se uporablja recimo za mock duck, mock chicken, hrana, praviloma rastlinskega izvora, ki se pretvarja, da je meso. To uporabljajo v zadnjem času v veganski prehrani, ampak priljubljen fenomen pa je bil predvsem po vojni (no, ne ravno priljubljen, pač silom prilike), ko ni bilo veliko živil. Mock pomeni pravzaprav posmeh. Smešenje skozi posnemanje. Morda bi lahko bilo kaj v tem smislu. Naravi v posmeh. Posmeh narave. Ali je to preveč radikalno, ne izraža tvojega odnosa do subjekta?

TL: Naravi v posmeh. Zveni super! Ampak kaj pa spuščanje po stopnicah in živčni Nikola? Z njima to nima veze. Razmišljala sem, da bi naslov lahko bil: Barve, strah, vse brez vonja. Pa mi ni več všeč. Kaj pa: Tihožitje? Na Wikipedija piše: Tihožitje je upodobitev razpostavljenih mrtvih ali negibnih stvari, kot so cvetje, glasbila, ubita divjačina, posodje…

JK: Joj, zdaj sem se spomnil še ene fore, o kateri sem razmišljal, ko sem v glavi snoval eno razstavo, kot nadaljevanje Kljub vsemu seksi. In sem razmišljal o tvojih rožah. Toxxxic. Kaj misliš? V smislu Eros in Tanatos. Xxx kot erotika, toxic kot strup. Nekaj, kar je vabljivo, ampak nam tudi škoduje. In te barve rož, podobno kot živo obarvane živali, ki z barvami izkazujejo, da so nevarne, strupene, ne pridi blizu. Navezava na privlačnost njihove lepote, ideala, ki pa je nerealističen in zato nevaren.

TL: Najprej sem napisala, da je ta naslov preveč tvoj, sedaj pa nisem več prepričana. Premislim. Že vem. Ne bi želela, da je v naslovu erotika, ker je to prvo na kar pomislimo pri rožah. Ko sem prvič pisala o rožah sem napisala: ”Lepe in dišeče so na svetu zato, da pomagajo pri razmnoževanju rastlin. Majhne cvetove lahko opraši veter, večje rože pa morajo biti prijetnih oblik, privlačnih  barv in predvsem vabljivega vonja, privabiti morajo žuželke, ptice, včasih celo netopirje, ki bodo hodili po njih, v njih vtikali svoje kljunčke, nabirali cvetni prah, pili nektar in tako prenašali pelod s cveta na cvet.” Hana Čeferin je ta del vključila v svoj tekst. Pisala je o erotičnem, mrtvi prirodi, tudi o vlogi žensk. Marko Jenko se je rož lotil drugače in pisal (sedaj bom pa zelo poenostavila) da ne vemo kaj narava sploh je. Zato mi je tudi všeč, da sva v najinem pogovoru pisala o vonju, prostoru, zvoku… Erotika je tu nekje, ampak ne bi hotela, da je na površin, v naslovu. Všeč bi mi bilo omeniti tihožitje ali mrtvo prirodo, tudi strup, ampak ne erotiko…? Moje besede so strup. Patetično?

JK: Ne, dober je.

TL: Me veseli! Z zelenimi rožami za najavo bo udarno. Ravno gledam kako pašejo k naslovu? Ah, ne! Titi in Dejan sta mi zbrukala naslov. Še en dan rabim… Sorry.
Jure, kaj praviš na bolj nevtralen naslov: Rože, strah in živčni zlom?

JK: Prejšnji mi je bil veliko ljubši. Lepši je stavek, kot pa naštevanje stvari. Za kateri strah gre? Rože na robu živčnega zloma? Moje besede so strup je dober, a ni? Zakaj Dejanu in Titi ni všeč? Strup za živce?

TL: Na začetek sem se vrnila in se vprašala, kaj pravzaprav hočem povedat? Torej, všeč mi je, kar si napisal o umetnem, imitaciji, naravi, nenaravi… To je zelo važen del. Želela bi tudi, da so v naslovu rože, saj s tem sva vendar začela? Zdi se mi, da bi naslov Privid, ne cvetlica, lahko pokril vse to? Je roža, ni roža, privid, nenaravno… Se mi zdi, da je tukaj vse to?

JK: Aha, aha, zanimivo. Najprej sem pomislil; Privid? Ne. Cvetlica. Ampak seveda je tudi Privid, ne cvetlica super. Če bi bila pretenciozna bi lahko rekla celo Floramorgana. Torej, greva s Privid, ne cvetlica?

TL: Ne. Pol noči nisem spala… Ostale bodo Rože. Dolgočasno, ampak bo pa najin pogovor toliko bolj zanimiv.
In ja, vem da Pepa ni nič rekla. Nekaj časa je samo nemo gledala, potem pa je pogasila ogenj.

JK: Okej!

 

 

 

Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo Fotografija.

Tanja Lažetić (r. 1967) je leta 1994 zaključila študij arhitekture v Ljubljani. Področja njenega delovanja so fotografija, video, performans, keramika in knjiga umetnika. Razstavljala je med drugim v Moderni galeriji (kjer je na trienalu U3 sodelovala že štirikrat), v Muzeju sodobne umetnosti Metelkova, v Mednarodnem grafičnem likovnem centru (od tega enkrat na Grafičnem bienalu), v Mestni galeriji, v Cankarjevem domu, v Galeriji P74 in v Galeriji Škuc v Ljubljani, v Neuer Berliner Kunstvereinu v Berlinu, v Real Academii de Bellas Artes de San Fernando v Madridu, v Muzeju Brandhorst v Münchnu, v Art Gallery v Prištini, v Galeriji PM in Klovičevim dvorima v Zagrebu, v Muzeju 25. maj v Beogradu, na bienalu Brighton Photo v Veliki Britaniji, na Festival der Regionen v Avstriji in v Gagosian Gallery v Parizu, Beverly Hillsu in New Yorku. Leta 2015 je prejela bronasto nagrado na festivalu v Nanjingu na Kitajskem in tretjo nagrado na mednarodnem keramičnem trienalu UNICUM v Ljubljani, leta 2016 pa Jakopičevo priznanje. V zadnjih desetih letih je Lažetić objavila več kot dvajset umetniških knjig. Njena knjiga Whore je bila vključena v publikacijo The Photobook: A History, Volume III, ki je v založbi Phaidon izšla leta 2014. Njene knjige so vključene tudi v zbirki MoMA Artists’ Books Collection in Tate Collection of Artists’ Books. Živi in dela v Ljubljani. Tanjo Lažetić zastopa Galerija Fotografija.